Zmaji

Sedmo čudo preko sinje,
vsak pogled ujame, ne pusti iz rok.
Kdo boji se črne skrinje,
če ne ve, kaj lezi daleč naokrog?
Pri tolmunu Ilis sreča
temno senco vseh demonov tega zla.
Zanj tu ni medu in mleka —
človek misli, ki te zgodbe ne pozna.
Zmaji že letijo, polno je nebo,
nad oblaki kmalu sonce bo zašlo.
Naši so strahovi vredni počen groš,
ni duhov nad nami hitro videl boš.
Skupaj proti nam hitijo,
ravno zdaj, verjemi, časa ni dovolj.
Skrij se preden te dobijo,
če pa verjameš vanje — ostani tu z menoj.
Zmaji že letijo …